Prve septembrske dni je naše društvo zaznamovalo zanimivo popoldansko srečanje s člani Društva vinogradnikov Suha krajina, Žužemberk. Njihov predsednik društva Tone Koncilija nas je sprejel na Žužemberškem gradu, nam na kratko predstavil njegovo bogato zgodovino ter sam kraj Žužemberk. Razkazal nam je mogočne ostanke gradu, v katerem ima vinogradniško društvo svojo vinoteko oz. ambasado zweigelta in prostor za druženje.

V vinoteki smo nazdravili in okusili nekaj njihovih vin, ki so posebej značilna za njihov okoliš ter se bistveno razlikujejo od naših.
Njihovo 20-letno delovanje jim je prineslo številne izkušnje in rezultate tako na krčenju trte samorodnice, katere je na tem območju še vedno veliko, kakor tudi pri dvigu kvalitete in sortiman vin.
V nadaljevanju popoldneva, ki je v sproščenem vzdušju hitro minil, smo se odpeljali še med vinograde. Urejenost in zdravje grozdja je bilo lepo opazovati, pa tudi gostitelju se ni dalo upreti poskušanju vina

in domačih dobrot. Nič veliko drugače se nam ni zdelo kot pri nas, dokler se nismo pripeljali na nekaj kilometrov oddaljeno vinsko gorico, kamor bi morali priti tudi tisti, ki nam pišejo davčno zakonodajo, da bi videli, kje vse se prideluje naša dolenjska vinska kapljica.
Koliko ljubezni in entuziazma premore človek, da si pridela nekaj svojega in ohranja zapuščino prednikov na tako ekstremno strmih pobočjih doline Krke. Nato smo se ustavili na vrh hriba in v mraku zrli v dolino, kjer smo le stežka poiskali pot do zidanice.
Le 78 ozkih stopnic nas je lahko pripeljalo do vsega občudovanja vredne zidanice mladega gospodarja Jožeta Gnidovca. Vrtoglava strmina ne dovoli prevelikih mer alkohola popiti v prijazni zidanici, če želiš priti varno nazaj na cesto.
Na vprašanje, kako je spravil material na to mesto za gradnjo se je nasmehnil in preprosto odgovoril:"V odžaganih sodih od nafte smo zvlekli vse,". Brez besed.
Mladi vinogradnik Jože je bil tudi prvak sorte za vino traminec na letošnjem Tednu cvička v Novem mestu.
Žal nam je tema onemogočila jasnejši pogled, a s toliko več radovednosti se bomo zagotovo še radi vrnili.
Renata Kuhar